97
3. Druzinu! kaj stori srecen tvoj stan? Alj imenitna, dobra služba V Ali velik zaslužik (Ion)? Visoke stužbe so rade nevarne, velik zastuzi k je zapeli v. Le čedna zastopnost med družino službo veselo ino srečno stori. — Kako gerdo torej besedlivi hlapci in dekle ravnajo, ki se med sebo zasegajo, si v jezi slabo ocitajo, gospodarju in gospodinji besedujejo, za majhno reč veliko sovražtvo napletejo! Delo se veci del z jezo začne, z kletvico dokonča. Na mesti veselih pesmi je kreg — na mesti molilve je kletev per taki nesrečni hiši, kjer med družino poštene zastopnosti ni. „Pač je res boljši kos suhiga kruha v miri, kakor slanine (koline) polna hiša v prepiri; skleda zelja v ljubezni je boljši, kakor pitan vol v sovražtvi." I'rip. 15, 17. 17, 1.
4. Kaj daja pravo srečo soseski? Ali lepo polje? veliki travniki? Košate planine (hoste)? ali visoke vinske gore? Kjer med sosedmi lepe zastopnosti ni, je nar lepši kraj divja pu.šava. Ze zjutraj na teše se sosede per studenci (štepihi) prepirajo, ino pozno v mrak se sosedi na polji kregajo. Za kokoši del, ktira pod sosedovo streho iznese, alj pa sosede gredo razpraska, hudobna gospodinja celo ves naropoče; zavolj živinčeta, ki grede na sosedovo stopi, se možje skre gajo, se otroci čertijo, hlapci hlapcam grozijo, dekle od hiše v hišo naročila (pošte) nosijo. Vas, kjer lepe zastopnosti med sosedami ni, se zkratkim v živo gnezdo kušarjev ino kač premeni. „!Vlajhne reči v zlogi izrastejo; nar veči reči v prekarstvi razpadejo" — pravi sv. Jeronim. Za to sv. Pavl opomina: .,Bodite ene misli med sebo, nikomur ne povra- cujte hudiga za hudo. Prizadevajte si za dobro ne le pred Bogam, ampak tudi pred 'vsimi ljudmi. Kar je mogoče, imajte. koljkor vas zadene, mir z vsemi ljudmi." Rim. 12, 16 — 18.
Svoje dni se je imeniten gospod naveličal med nepokoj- nimi mestlani živeti, ino se v neko ves preseli. „Med kme- tami — je djal — bom saj mirno živel." V kratkim pa čuje, kako se tudi vešani kregajo, ino v nepokoji živijo. Milo nad tim izdihuje rekoč: „Hudobno seme pač povsodi raste, do kler svete čednosti sad malo kde dobro izhaja." — De so se pa ravno sosjedje med sebo rinkali, gospoda so le vsi radi imeli. Hlapec se timu čudi ino gospodu veli: „Kako je to, de vešani med sebo neprenehama v boji živijo, z vami se pa toljko lepo zastopijo? Prijatel! — mu gospod reče — celo Apost. Hrana. 1. Del. 7
