Stran je bila lektorirana
Lih v oknu stara mati stoji,
Mi tako pravi, govori:
»Gorje, gorje glavica moja,
Tam gre že spet pošta nova,
Je gvišno vmrla Nežica,
Preljuba moja hčerica.«
Pobič pred mater prihiti,
Poda jej hitro šribanje,
Oči pa rožico pušpanovo.
Je mati list prebirala,
Svetle solzice takala.
Napreči hlapcu ukazala
Konjiča najhitrejšega,
Da daleč preč pojezdiva.
Še komaj grad zagledata,
Že z vsemi tremi vkup zvonô.
»Gorje, gorje, glavica moja,
Že gvišno šajdingo zvoni.«
»Nikar, nikar mati moja,
Pri nas je taka le šega:
Ko eno dete se rodi,
Z vsemi tremi vkup zvoni.«
Proti gradu ona jezdita,
V vseh oknih sveče že gorô:
»Je gvišno vmrla Nežica.«
