Stran:Scheinigg Narodne pesni koroskih Slovencev 1889.djvu/58

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Kedar jaz po slovo pojdem,
Tedaj naj več bom prestaL
Pa še prej da jo bom zapustil,
En zlat prstan jej bom dal,
 
Da ga bo za slovo imela,
Da sem jaz nje pobič bil,
Da sva lih skupaj ležala,
Sem jej krenčič koj pustil.

»Dober večer, dečva moja,
Tebi umšam lehko noč.
Zdaj pa zdrava ti ostani,
Mojemu srcu druga pomoč.«

»Da ne boš mene pozabil,
Saj te grivalo ne bo,
Zvesta tebi bom ostala,
Drugega poba imeti ne mô.«

(Šmarjeta, Podgorjani.)

Zvesti ljubček.

Sém sinóči pri déčli bíl,
Mé je pá patról dobíl.
 
»Pob, al' te šege dol ne boš djal,
Jaz te bom k žovnirjem dal.«
 
»Jaz te šege dol ne dem,
Se rajši bodem jaz žovnir.