Stran je bila lektorirana
Gledala bom ravno polje,
Ravno polje, črno[1] morje.
Po morji plava barkica,
Na barki pa banderica.[2]
Tam se pa vozi pobič moj,
Obljubil mi je zakon svoj.
Obljubil mi je prstan zlat,
Zlagal se je kakor en tat.
Oh žalost, žalost prevel'ka,
Še hujši živa, ko mrtva.
Mrtvo pokoplješ, je pa ni,
Se živa vlači pred očmi.
(Rož.)
Prepozno kesanje.
Tá pijánost jé nemárnost,
Vél'ko póbov zápeljá.
Je še mene zapeljala,
Mene poba mladega.
Sem pa pobič se vpijanil,
Nisem imel več pameti.
Dečli sem jaz kljubu storil,
Sam sebi pa k žalosti.
