Stran:Scheinigg Narodne pesni koroskih Slovencev 1889.djvu/419

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Bože mili, moje blago
Strupljeno na tleh leži,
Mislil sem ga predat drago,
Zdaj več groša vredno ni.
 
Strašno jeza se me loti
Na presneti eisenbon,
Zmirjam jim: Ste vsi faloti!
Vas za škodo tožil bom.
Jeze moje so se zbali,
Eisenbon naprej zleti,
V hitri beg so se podali,
Dolgo kažem še pesti.
 
Kaj kej bojo mama rekli,
Ko jim bom povedal vse,
Menda me ne bojo tepli,
Ker pobral sem pokrove.
Lukmatija! to jas rečem,
Me nikolj več ne pelja,
Tudi več v Celovec nečem,
Velko boljši je doma.

Godec.

Ana hod'ca bom meva,
Bo ves čas vesiv,
Kedar špeha ne bo,
Bo pa smova zabiv.
(Zvrhnji Rož.)