Stran:Osem inu sestdeset sveteh pesm.djvu/220

se poſtesh, * prosish Boga ſa
miloſt: * ſravn se tud’ greha varjesh;
seb’ dobizhka ſt’rish ſadoſt’.

26. Sakaj, zhe ti ſtanovitn * oſtanesh, ’nu
ſtrish toko: bodesh ſneshl to lubeſn, *
leto perſhlahtno dervo, * k’tiro t’ bo ta
sad perneslu * takshneh del’, inu zhednoſt’,
katere pred Bogam gvishnu * b’do
imelle vso vrednoſt.

27. Rez’ tedej, ’nu skleni s’ mano * is serzam,
’nu s’ jeſikam: o moj Bug! jeſt
ſt’rim ſdej s’tabo * pred ſemlo, ’nu Nebesam
to ſtanovitno ſaveſo, * de ozhem
ta greshni svejt * sovraſhit ’nu sveto
jeſo * vselej zhes njega imet’.

28. Tebe Bug! vezhna lepota! * s’ zelga
serza, zhem lubit’, * tebi o narvezh’ dobrota!
 * vselej s’ lubeſni sluſhit’. Ti se
zil’nu konz, h’ katermo * gre’ lubeſn
moja vsa, * s’ tabo sklen’t se ozhem
vezhno: sam se lubeſn moja.

29. Ti pak moj Bug lubeſntvi, * k’tir mojo
slabuſti spoſnash! * prosem, de po tvoji
obilni * miloſti men’ gnado dash: Bres lete
ja! nezh na morem, * s’ leto pak se