Stran:Osem inu sestdeset sveteh pesm.djvu/191

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


2. Zhlov’k se sam ſhivlenje mire, * s’kratkeh
lejt vso vezhnoſt ſt’ry, * se ſanasha
v’ terdne vire * na to svojo mlado kry; *
njemu v’ serze to na pade, * koku ga
smert preminy: * koker tat ſhivlenje
vkrade, * v’ kratkmu zhaso ga umory,
v’ kratkmo. (itdr.)

3. O kam je lepota ſginla, * k’tir se je ta
svejt zhudil! * hoker roſha je vsehnila,*
je ſhellela, * mertva v’ truge ſhe leſhy; *
ta smert je njo prehitela, * sdej vsak od
nje prezh wejſhy. sdej. (itdr.)

4. Zhlov’k se svoj ſhvot s’gvantam zira,
s’ ſlatam, s’ srebram’ ga obloſhy, * vso
lepoto najn’ nabira, * na ſhlahtneh shpiſhah
’ga derſhy. * S’njim bo zherve,
kazhe spiſhal, * oglodan bo do koſty; *
kdu se bo na svejt’ ſagvishal, kjer ni
ſtanovitnoſti? kjer ni. (itdr.)

5. Zhlov’k le ishe kratke zhase, * svojga
serza reſlushtanje,* ſhlahtneh muſik, lepe
glasa,* godenje, trobentanje; oh! te
glase ’ga b’do minili, k’ seb’ ga vezh
na klizali, * ampak ſgonovi glasili, * milu
’ga objokali. milu. (itdr.)