ſvoje ſ-hrambe sneſle, in ga sa perhodno pervarovale.
Ako ſe jim klade v’ ſatéh, naj ſe pred pokrovzhiki, ſ’kterimi ſo medeni piſkerzi sadélani, s’ ojſtrim noshem po zélim ſatu prereshejo, in pomaknejo naj ſe ſatovi, na diljizo med ene vanjo po konzu saſajene zveke ali klinzhike, de okoli ne padejo, poſtavljeni, v’ panj le toliko bliso k’ njegovimu ſatju, de zhbéle s’ njega na klajne ſatí hoditi morejo, ne jih pa ria ſvoje ſatje nadélati; tako bodo zhbéle veſ méd v’ ſvoje snotranje ſhrambe preneſle, in sa perhodno perhranile, ker ſo ſ’ ſvojo hrano grosno varzhine, in le toliko povshijejo, kar je prav tréba jim.
Prasni ſatovi pa naj ſe vſak o jutro ſpet is panjú vsamejo, ker jih drugazhe zhbéle rade ne le na zvêke perterdijo, ampak zlo na ſvojo oſnovo navéshejo.
Zhbélam bi ſe moglo, de bi ſe roparze ali ropnize bliso ne vabile, le na vezher v’ mraku pokladati, in ſlabji panjovi takrat samaſhiti; mozhnejim in na polku bogatijim pa ni ſvétovati tega ſtoriti, ker ſe zhbéle per medú prevezh sgrejejo, po ſili is panju sriti hozhejo, in ſe saduſhiti utegnejo.
