Stran:Krajnski Cbelarcnik Jonke 1836.djvu/64

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Sdej zhe oh tem zhaſu ni sadoſti perhranjeniga shivesha v’ panji, jim mora klaſti, kdor jih hozhe per shivljenji ohraniti. Pa ſhe tudi posneje utégnejo nar mozhneji in nar zhbélniſhi panjovi lakote pomréti, zhe jih, ko bi potréba in lakota vdala, ſamim ſehi prepuſtiti.

Doſtikrat pride vezh merſlih deshevnih dnévov saporédama, slaſti v’ meſzih Vélziga Travna in Roshniga Zveta, ali pa je velika ſuſha, kakor ſe sgodí rado Maliga in Velziga ˛Serpaha, de ni le ſamo mane nizh vezh, temùzh vedna burja in druge mersle ſape vſo medeno mokroto v’ zvetizhih in roshah poſuſhe, tako de uboge zhbélize per vſi neutrudeni pridnoſti vender nizh dobiti ne morejo. Lêtu doſtikrat nar bolji panjovi, ki imajo nar vezh polka in salege, nar pred lakoti poginejo, ker po ſhtevilu zhebél k’ ohranjenju veliko vezh shivesha potrebujejo, kot drugi ſlabji. Sdej, zhe zhbéle pred Malim ˛Serpanam sazhno trote odganjati, ali zlo njih ſhe negodno salégo isruvati, je to she snamnje, de je paſha sdej jenjala, in je lakot pred durmi. Lêtu naj ſe ſkerbin zhbelar ne mudi dalje ſvojih godov, slaſti tiſlih, kteri ſo kratkim dva ali vezh rojov dali, ſ’ ſladkim oshivitkam okrepzhati. Nizh ne bo sgubil sato. Ob ajdovim zvetji