perjatlov, kteri ſo iméli perloshnoſt od prida in ſpeha moje zhbelne reje preprizhati ſe, ſvoje vezhlétne ſkuſhnje, in ſvoje per zhbelarſkih opravilih nabrano ſkuſheno snanje, s’ naſvitlodanjem prizhijozhih, na kratko, kar je mogozhe po gôdu sdélanih, in v’ prav ljudſkim, vſakimu umévnim krajnſkim jesiku natiſnjenih bukviz, tudi drugim manj ſkuſhenim zhbelarjem rasodéti, de bi tako tudi jeſt perpomogel kaj k’ rezhi, ktéra ſe je do sdej premalo zhiſlala, in ne le koriſtno in pridavno, ampak tudi perjétno in kratkozhaſno zhbelarſivo, ktero bi bilo lahko vſaj v’ naſhi, pod pohlévnim podnébjem uſtvarjeni desheli, ne le veliko sboljſhano, temùzh k’ nar bogatijim perhodkam povsdignjeno, kolikor je v’ môji môzhi budil in potiſkal.
Dolsih in viſoko piſanih bukev kmet nima zhaſa, in ſe jih tudi navelizha prebirati, tudi ne more vſiga v’ glavi obdershati, kér je le rozhniga déla vajen, ne pa ſhtudiranja in tuhtanja; in ſvoje kmelavſko délo vnemar puſtili in ſe sgol branja in miſhljenja vlotiti, téga ne more, in to ni njegov
