kjér je veliko travnikov, mnosiga shitniga polja s’ ajdo, bobam, graham in drugo ſozhivo, kakor tudi vezh ſadnjih drevéſ, poſébno pa koſtanjnih, ſmréknih al jélnih goſháv, in ſzer tako narejeni, de zhbéle tudi po simi bres nevarnoſti v’ njih oſtati ſmejo.
Nar bolj pa je glédati na to per ulnjakih, de niſo prevezh ſapi naſtavljeni, temuzh pred vetrovi slaſti pred burjo po drusih zimprih, sidéh, plankah al ſadnjih drevéſih varovani, in de bliso ni malnov, olovniz, zegelniz, kovazhniz, zukerniz, ſploh nizh, kar ropozhe al ſe kadi, in tudi ne velizih rék al vodá in jeserov, kamur doſtikrat mozhna ſapa zhbéle vershe, in morajo poginiti.
Kér pa vonder zhbéle, kakor vſe druge ſtvari, bres vode ne morejo obſtati, imajo rade bliso ſebe male potoke, al vodne gnojniſha al gnojnize; ſzer ſe jim pa mora ne delezh od ulnjaka napraviti vodno korito, de ob zhaſu ſuſhe is njega pijejo, v’ ktéro ſe mora tudi malo mahú ali plavajozhiga leſá vrézhi, de ſe zhbéle, kader pijó, nanj vſédejo. Proſtor pred ulnjakam pa naj je ſuh, in zhe je mogozhe ſ’ péſkam poſipljen, de zhbéle, ktére lêtu na tla padejo, ſpet lahko isleté.
