XI.
Ni nevesti všeč beseda,
Malo ji govor dopade,
Barva jo polije bleda,
Zlo zakrivi lica mlade,
Ojstro ženina pogleda,
Jezo vsim spoznati dade.
Prešern.
Pri pojedni so sedeli
Vabljeni tik druge družbe,
Snubci hčerke, zlo veseli
Ženinu storjene službe,
Ker obljubo so sprejeli.
Reče jeden: To me vjeda,
Ženin de prekislo gleda,
Ker se šibka zdi mu dota;
Poslušavni pak iz kota
Ni nevesti všeč beseda.
Višje misli je imela,
Vse na tenko pretehtaje
Za krasot se pervo štela;
Druzih proge ogledaje
Slast ji ta je dozorela.
Ona sodi: „Stare, mlade,
Vse presežem brez ograde;
Bodi mu dovolj oseba,
Kaj je taki cvenka treba?"
Malo ji govor dopade.
Spelje dalej: Naše dobe
Kdo popraša po lepoti?
De je le obilno robe,
Slika studna ga ne moti,
Rad pozabi vse gonobe.
To izrekši čmerno gleda,
Tehta strogo zgodbe veda;
Terči z glavo zadej v steno,
Ž roko mahne na koleno,
Barva jo polije bleda.
Reče svojo družbe sledni
Ktera mu na jezik pride,
Osoljene bolj poredni,
