Star šim tudi grenka uíde,
Čuti dajo puste jedni.
Bolj pobožne sive brade
Nič prijetnih, malo slade.
Jih nevesta le posluša,
Govoriti ne poskuša,
Tode krivi lica mlade.
Medju tem se ženin hvali,
De imel jih je na zbero,
Ako te bi mu ne dali,
Si izvoli druzih ktero,
Zlo divico tak užali.
Umi vsak, de ta beseda
Ni lepotam kosček meda,
Ne popertnik, ne pogača;
Simo, tamo se obrača,
Ojstro ženina pogleda.
Hoče spričbo s tem dognati,
De je delo puhlo snuba,
Prazna slama de se mlati,
Vse besede so le zguba,
Volje manjka, se mu vdati.
Tako cvetje pičle nade
Ženinu nakrat propade;
Ona slova ne izreče,
Obernivši družbi pleče
Jezo vsim spoznati dade.
XII.
Bog jo živi gospodično,
Daj ji hčere, Bog, enake,
Tako krasne, tak cveteče,
Bog ji sine daj junaške,
Zdaj nar lepši pod cesarjem
Roža mi nevesta rase.
Prešern.
Nekdo upa poln in strasti
Gre domu od gostovanja,
Ves veselju je v oblasti,
Od medenih se mu sanja,
Misli s tem hití napasti.
Žarno vnet za svojo mično,
