Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/56

Čuda mnogo zmage znakov
Zaderví mu sreča v žep,
Kušleja šumečih listov,
Perstanov nebrojni step.

Vse prelahko, vse brez truda,
Neželjen le sreče dar!
Spone on vas imenuje,
Mu za vas ni skerb ne mar.

Slave žen na konja sede,
Bitve, vojske, grom želí,
Herbet ženstvu vsim oberne,
Možtvu vsim s pestjó grozí.

Pa ni zreti vražne duše,
Pomlad je in mira svit,
Pihlej viha perjanico,
Sonca žar se gleda v škit.

Dalno že je tak prijahal,
Glej! nakrat zagleda ga! —
Tik dobrave! — sterm na konju! —
Kopje v desni! — viteza!

Paris berž letí se biti,
Nikdar žgal na ples ni tak,
Buti vražnika na zemljo,
Se ozira zdeten zmag.

Ter se bliža de pomogne,
Sname kapo, — stre ga mraz!
Sred obilnih koder mili
Vgleda dive on obraz!

Zdaj razpet oklep razgerne, —
Kake nedra! kak život!
Razprosterto brez dihanja
Vidi cvetje vsih lepot

Ko bi se te blede lica
Zdaj zavile v novi žar,
Te trepavnice odperle,
Paris, kaj bi bilo mar?

Da! — zasope že globoko,
Krasne tud odprè očí!
Ki ko kruti vrag je vmerla,
Sladka diva oživí.

V kosih tam leží lupina,
Ljuti konjik malo prej;
Njem na sercu krasno jedro,
Golo brez odeje zdej.

Paris misli, hrabri vitez:
Ktero slavo to mi da?
Mi nikakor steči neče
Kruto djanje vitežtva?