Ti tista si, za tebe vnet,
Namenu! venec, perstan,
In serce tebi sim.
Ob zlatu v družbi dragotin
Bil tuki stan je tvoj,
Prevažen bil je ta spomín,
De v čast visoko dojdeš
Na svetu ti z menoj.
Zvesti tovarš.
Imel sim ja tovarša,
Ga ni zvestejšiga.
Tesnoba v bitvi tlači,
Kraj mene on korači,
Enako zmir obá.
Prižvižga pusta krogla,
Kdo pade, ti al jaz?
Se njemu v grud zažene,
Leží kervav tik mene,
Se zdi mi moj obraz.
Mi desno misli dati,
Kričí polkovnik: Marš!
Ni rokostiska doba,
Ostani unkraj groba
Še zvesti moj tovarš!
Rožni venec.
Pomladanske sončne dobe,
Blizo hlada gajnih senc,
Šalno le, ne bojne zlobe,
Vitežtvo igrá za venc.
Cvetlic nečejo brez truda
Si nabirati okrog,
Jih želé, junaki čuda,
Zmagi dar diviških rok.
Diva tam je, hoje lasna,
Vsak osupnjen nje lepot,
Tako bistra, tako krasna
Ni hodila še ondot.
