Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/47

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Mnogtera me je pičla v živetju pustim res,
Zaupanja ni vničla na dobe slajši ples;
Ne terjati de zgine iz pota vsako zlo,
Zapoj ko sreča mine, in kmalo bolji bo.

Zapoj ko zgrabi tuga, in manjši bo pritisk,
Zapoj ko pusto žuga nevihte v delji blisk;
Se s petjem obernilo bo k dobrim hudo spet,
In kar je kislo bilo, premenulo se v med.


Troje sonc.

Sreberne te barve nekada ni bila baroka letá,
Pretekli so časi mi slada, ko glava je rusa bilá.
Osupnen lepote in krasa, in tvoje mladosti blešín,
Zbudí se minuliga časa mi v starimu sercu spomin.

Že babica, matere mati, je bila nezmerno mi všeč,
Blešeča ko sonce na trati je zdela mi rajska se reč,
Je včasih ročico mi dala, zažgal je vso dušo mi stisk.
Potem ko je druziga zbrala, sim puhnul na tuje ko blisk.

Po zgodbi neslani mi taki se pozdno povernem na dom,
Že sonce je drugo na zraki, kak pridemo temu v okom?
Da, deklica! mati je tvoja blišeče to sonce bilá,
In zmede mi duša se moja blišobe ponovljene vsa.

Poljubim jo nagloma v čelo, veselja, ljubezni navdan,
Namuzne se drugimu smelo, na tuje sim zopet pregnan
Tak žanjem le muke in tuge, sedaj že ukrivljen in siv,
De tretjiga sonca poruge pokusim, le k temu še živ.

Dospem de pepevke te konec, ti koj brez ovinka povem,
Ti sama to krasno si sonce, v ta blesk se ozreti ne smem,
Iz milosti zobček moliš mi, poljubiti usta mi daš,
O tem ko si mlajšiga voliš, grob zame ti v glavi imaš.


Pomlad in jesen.

Prispel je pomladanski čas,
Ljubimca de objela bo,

Povije zemlja v rožni kras
Naravo svojo dično vso.