Da, dal se tam pokaže, soteske tiste tik,
Podvizaj stopnje trudne, naraša stisk in krik!
Tam plane trop iz pazbe, Sofija, tu je druj,
Na polju konjkov truma, od besa v peklu huj.
Zastonj! — Obupna majka preceni zgodbe kvar,
Pazečimu pa sinku je samo strelbe mar,
Obraz pokrije mati: „Gre Turk, zgubljeno vse!
Nameri sestri v serce." — in tresk! — storjeno je.
Brez gibanja, brez čuta na potu ta leží,
In majke oblačila tekoča barva kri:
„Naprej, naprej! oteta je tako vsih sramot,
De serce mi ne poči, le dalej britko pot!"
Pa malo še korakov podí naprej jo strah,
Tud sin od krogle turške zadet se zverne v prah,
Ker ona se pripogne, pomagati mu spè,
Nad njeno glavo turški hanžar zabliska se.
Zakrije sina svôga s telesam lastnim koj:
„Ne vidiš de sim ženska, trinog okrutni, stoj!"
Un tak zadet od glasa in joka miliga
Prijenja, za sužanstvo hranivši ju obá
II.
Kaj suče na otoku se radno ljudstvo tak?
Pobožniga občutka poljubi zemljo vsak.
Eynard! poslanci tvoji hiteli so okrog,
To kupljeni so Greki sužanstva in nadlog.
Kondúlimo Sofija, ti slika bolečín,
Otet po tebi tudi tvoj mladi verli sin?
Al si na totim svetu za hujši tugo še,
De vedno ti nesreča v spominu hčere je?
Z izkupljenim približa se še veliko bark,
Olajša marsikterim sužanstva stan se žark;
Pozdravljati pa mladi Kondúlimo hití
Posamši vse rojake, se z njimi veselí
Kdo ti, divica krasna? Ak bi ne bilo se
Spolnilo delo moje, ki zreti mislil te!
