Kralj.
V naročju kralja in prijatlov svojih.
Jovana
(ga dolgo dreveno gleda.)
Jez nisim čara! nisim copernica,
Gotovo nisim!
Kralj.
Angelj ti si svet;
Le nam očí je tma debela krila.
Jovana
(se prijazno smeječ ozira.)
In sim resnično v sredi ljuda svôga?
Ne več pregnana, ne zaničevana?
Me ne rotite, gledate me milo?
— De, vse spoznam, zdaj sleherno razločim!
To je moj kralj, to stavnice francozke!
Bandera svôga pa ne vidim — Kje je?
Brez tega jez ne smem, ne morem iti,
Zaúpano mi je od mojstra bilo,
Na tron njegov ga moram položiti,
In reči smem, nosila sim ga zvesto!
Kralj
(proč obernjen.)
Bandero dajte ji!
(Jovana prime podano bandero, ga kviško dvigne in ravna stoji. Obnebje
- se sveti rožnate zarje.)
Jovana.
Alj vidite na zraku mavrico?
Odperle so nebesa vrata svete,
Divica dojde v družbi angelski,
V naročju sina večniga derží,
In roke meni rah nasprot razpete.
Kaj je z menoj? Dviguje me oblak,
Jeklen oklep mi je peruta téčna;
Tje gor — tje gor — že zgine zemlje tlak —
Britkost je kratka, radost pak je večna!
(Jovana spustí bandero in mertva nanj pade. Nekaj časa vsi brez
gibanja živo ganjeni stojé. — Potem dá kralj rahlo znamenje, stavničarji
- bandera na Jovano položijo, de je vsa od njih pokrita.)
- Igrališe se zagerne.
