- Štirnajsti nastop.
Zadni stan igrališa je poln vojšakov z razvitimi banderi. Pred
vojšaki stojita kralj in vojvoda burgunski. Knezama v naročju
sloní Jovana do smerti ranjena, brez znamenj življenja. Kneza
se nekoliko korakov naprej pomakneta. Sorelka priteče in se kralju
- na persi pritisne.
Sorelka.
Oteti ste. — Vi živite. — Vas imam!
Kralj.
Otet Za ceno tako sim otet!
(Pokaže na Jovano.)
Sorelka.
Moj Bog! Jovana! Umre!
Burgún.
Je sklenila!
Tak loči angel se, poglejte! Mirno
Ko dete v spanju tu leží brez bola,
Nebeški pokoj sije ji iz lic.
Pers díhanje ji ne dviguje več,
Pa v gorki roci še življenje čutim.
Kralj.
Po njej je — Zbudila ne bo se zopet,
Več gledala posvetniga ne bo.
V nebesih že je njeni duh oprosten,
Ne vidi naše žalosti, ne ksanja.
Sorelka.
Živí! Očí odpira!
Burgún
(zavzet:)
Alj iz groba
Nazaj se verne? Tudi smert premaga?
Na nóge stopa! Glej, stojí!
Jovana
(celó sama stoječ okolj sebe gleda.)
Kje sim?
Burgún.
Pri svojih si, pri ljudu svôm, Jovana!
