Jovana.
Zaráno stori, kér storiti moraš.
Britanskiga ne bo nosila jarma
Francozka zemlja nikdar. Prej armadam
Bo vašim strašno brezdno, grob širok.
Nar hrabriši junaki so vam padli,
Verníte se; ker čast vam je zgubljena
Na vsako plat, in sanj oblast je vaša.
Izabó.
Zamorete norivke kljub terpeti?
- Deseti nastop.
Prejšni. Stotnik urno priteče.
Stotnik.
Berž, vojskovodja! pêlji trume v boj!
Franák privrê z banderi ferfolečim,
Orožja bliska dola plan širok se.
Jovana
(nadušena.)
Franák je tu! Napihnjeni Britanci!
Na bojni pod! — Sedaj veljá se biti!
Fastolf.
Nespametna, veselje svoje kroti!
Ti ne živiš do konca tega dneva.
Jovana.
Moj ljud bo zmagal, jez umerla bodem;
Potreba več ni hrabrim desne moje.
Lionel.
Mehkačev tih ne strašim se. V dvanajstih
Smo jih nabili bitvah, dokler ta
Junakinja se ni borila za-nje.
Ves narod, razun ene, zaničujem,
In to pregnali so. — Daj, Fastolf!
Enake viže čemo jim zapeti,
Kot na krekiskim in poatjeskim polju.
Kraljica, vi pa do izída bitve,
Bivici straža v gradu ostanite,
In petdeset vojšakov z vami v brambo.
Fastolf.
Kaj? Pojdemo sovražniku nasprot
Za herbtam to divjakinjo pustivši?
