Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/310

Zdaj ne zapustite rečí občinske,
Ko del junaških, dlana vašiga
Nam tako treba je v tesnobi novi.
Dünoa.
V tesnobi, in zakaj? Zakaj sovražnik
Na novo se dviguje? Vse je bilo
Storjeno, boj končan, in zmaga naša.
Vi rešnico pregnali ste; otmíte
Sedaj se sami! Jez pa v taboru,
Kjer nje ni več, ne morem dalej biti.
Düšatel.
Premislite se, knez, ter ne pošlíte
Naj s to besedo proč!
Dünoa.
Molčíte vi!
Čertím vas in poslušati vas nečem.
Vi pervi ste o njej sodili slabo.
Verhepiškop.
Kdo se o njej ni motil, kdo ne bil
Bi obotavljal se nesrečne ure,
Ko kazale so proti njej vse znamnja?
Omamljeni, prebitjem smo bili,
Pre zlo je v serce trešel mah. — Kdo mogel
Je strašne dôbe kaj pomisliti?
Zdaj, res de, se zavednost nam poverne;
Prevdarši kak med nami je živela,
Ne najdemo ne greha v njej, ne krivde;
Zdaj strah nas je, de smo pregrešili
Nad njo se hudo. Ksa se kralj, obupa
Burgún, Lahir ne najde več tolažbe,
In serce vsako žalosti topí se.
Dünoa.
Lažnivka ona? Če podobe vidne
Bi hotla se vtelesiti resnica,
Bi mogla njeno lice na-se vzeti;
Če serca čistost, vernost, če nedolžnost
Prebivajo na zemlji — usta njene,
Oči so njene jim domovje sveto.
Verhepiškop.
V ti zmoti Bog pomagaj s čudeži
In nam razjasni tmino té skrivnosti,
Ker umerjoč pogled je ne preseže.