Ožaljenja — kraljevi mir vas varje.
Vi, Dünoa, z mano greste — Ni na čast vam,
Se tukaj delj muditi. — Kak izíd!
(Düšatel odíde. Dünoa se zdrami iz globokiga stermenja, pogleda še
enkrat Jovano in odíde. Jovana nekaj časa clo sama ostane; potem
dojde Remon, postojí v delji in jo tihe žalosti gleda. Poslednje se ji
- približa in jo za rôko prime.)
- Remon.
- približa in jo za rôko prime.)
Ne mudite se dalej. Vse je tiho.
Podajte roko mi. Jez vas popeljem.
(Jovana, zagledavši ga, da pervo znamenje občutka, vprè ojstro v njega
očí, ter na kviško pogleda; potem ga nagloma za roko zgrabi in odíde
- z njim. Igrališe se zagerne.
Peto djanje.
Divji gojzd, v delji voglarske bajte. Zlo tamno je, med silnim gromenjem
- in bliskanjem se sliši streljanje.
- Pervi nastop.
- Voglar. Voglarica.
Voglar.
To grozna je nevihta, strašno vreme;
Ognjenih rek izliti se na nas
Grozí obnebje, in o belim dnevu
Je tma, de skor bi vidile se zvezde.
Vihar norí ko pekel razujzdan,
Se trese zemlja, krepko svojo glavo
Priklanja s pokam strašnim jêsen star;
In grozovitni ta potres na nebu,
Ki divje clo zverine tako plaši,
De krotke se v berloge skrivajo,
Ne more mira med ljudmí storiti —
Čuj! Iz tulenja vetrov in viharja
Se sliši ljuto treskanje strelaštva;
Protivne vojske so si tako blizo,
De gojzd le loči jih, in zdaj in zdaj
Razbasati se zna kervavo strašno.
