Burgún.
Je grozno! — Alj, očetu mora se
Verjeti, ki čez lastno hčer pričuje!
Dünoa.
Ne! Nikdar ne! Verjeti norcu ni,
Ki sebe gnusi v lastnimu otroku.
Sorelka
(Jovani:)
Govori! Proč molčanje to nesrečno!
Mi ti zaúpamo, verjamemo ti!
Iz tvojih ust beseda, samo ena,
Nam bo dovelj — Govori! Strašno tožbo
Razdéni v nič — Le samo reci, de
Nedolžna si, in mi ti verjemo.
(Jovana se ne gane. Sorelka v grozi odstopi.)
Lahir.
Strah jo je zvil. Zaperla sta besedo
Ji groza in osúp. Ob tako strašnim
Okrivljenju se trese clo nedolžnost.
(Se ji približa.)
Zavej se, o Jovana! Premagljive
Imá besede in pogled nedolžnost,
In siloma obrêk razdene v nič!
Ponosne jeze dvigni se, poglej
Na kviško, dvombe té nevredne treši,
Ki gnusno ti sveto tvojo čistost.
(Jovana se ne gane. Lahir stopi groze omamljen na stran. Med ljudstvam
- se gibanje množí.)
Dünoa.
Kaj ljúd obupa? Kaj straší gospode?
Nedolžna je — Jez porok za-njo sim,
S poštenjem sim kneževskim porok za-njo!
Tu vitežka je rokovíca moja,
Kdo tvega se, krivice jo dolžiti?
(Siloviti tresk, ljudstvo vse groze trepetá.)
Tibo d' Ark.
Zaroti se gromečimu pri Bogu,
De si nedolžna. Taji, de sovražnik
Je v sercu tvôm — Postavi me na laž!
(Drugi hujši tresk. Ljudstvo na vse kraje beží.)
