Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/295

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Jovana.
Sim srečna, de vaj zopet vidim, vajne
Besede slišim, mili glas, ki me
Domačih trat in berdov opominja.
Ko jagneta sim pasla po višavah,
Sim sréčna bila, kakor duša v raju —
Ne more tak — ne more zopet biti?

(Jovana skrije lica na Luízinih persih. Klod Marí, Etjen, Bertran nastopijo

in plašno v delji postojé.)

Marjeta.
Le bliže Bertran, Klod Marí. Etjen!
Jovana ni prevzetna. Tak je krotka,
In govorí prijazniši ko prej,
Ko z nami je doma na sclu bila.

(Ovčarji pristopijo in ji roke podajo. Jovana jih osupnjeno gleda in

se silno čudi.)

Jovana.
Kje bila sim? Povejte! Se mi je
To sanjalo, in zdaj sim se zbudila?
Iz Dom-Remija nisim šla, kaj ne?
Pod hrastam sim začaranim zaspala,
In se zbudivši vas o sebi vidim,
Prijazno vas podobe dobro znane?
Od krajev tih, od bojev, od junaštva
Se mi je samo sanjalo. — Le sence
So bile to nad mano plavajoče,
Ker živo se pod tim drevesam sanja.
Kak vi bi v Remo prišli, kako jez?
Zapustila domovja nikdar nisim!
Poterdite, razveselite me!
Luíza.
Mi v Remi smo. Ni se ti sanjalo
O tih rečéh, ti vse si doprinesla.
Le spomni se, ozrí se okolj sebe,
Orožje svoje svitlozlato tipaj!

(Jovana dotaknivši se oklepa na persih svojih, se zavé in se silno

vstraši.)

Bertran.
Čelado to na glavi sim jez vam dal.
Klod Marí.
De mislite si sanjati, ni čuda,
Zakaj, kar ste dosegli in storili,
Se čudniši clo v sanjah ne priméri.