Jovana.
Sim srečna, de vaj zopet vidim, vajne
Besede slišim, mili glas, ki me
Domačih trat in berdov opominja.
Ko jagneta sim pasla po višavah,
Sim sréčna bila, kakor duša v raju —
Ne more tak — ne more zopet biti?
(Jovana skrije lica na Luízinih persih. Klod Marí, Etjen, Bertran nastopijo
- in plašno v delji postojé.)
Marjeta.
Le bliže Bertran, Klod Marí. Etjen!
Jovana ni prevzetna. Tak je krotka,
In govorí prijazniši ko prej,
Ko z nami je doma na sclu bila.
(Ovčarji pristopijo in ji roke podajo. Jovana jih osupnjeno gleda in
- se silno čudi.)
Jovana.
Kje bila sim? Povejte! Se mi je
To sanjalo, in zdaj sim se zbudila?
Iz Dom-Remija nisim šla, kaj ne?
Pod hrastam sim začaranim zaspala,
In se zbudivši vas o sebi vidim,
Prijazno vas podobe dobro znane?
Od krajev tih, od bojev, od junaštva
Se mi je samo sanjalo. — Le sence
So bile to nad mano plavajoče,
Ker živo se pod tim drevesam sanja.
Kak vi bi v Remo prišli, kako jez?
Zapustila domovja nikdar nisim!
Poterdite, razveselite me!
Luíza.
Mi v Remi smo. Ni se ti sanjalo
O tih rečéh, ti vse si doprinesla.
Le spomni se, ozrí se okolj sebe,
Orožje svoje svitlozlato tipaj!
(Jovana dotaknivši se oklepa na persih svojih, se zavé in se silno
- vstraši.)
Bertran.
Čelado to na glavi sim jez vam dal.
Klod Marí.
De mislite si sanjati, ni čuda,
Zakaj, kar ste dosegli in storili,
Se čudniši clo v sanjah ne priméri.
