Na vse platí obrača žretno lice,
Objame pol svetá — — le čaj, le čaj!
Zakrulile mu bodo sodbe tice,
Nebeški serd zarisal bo mu kraj,
Bog zove se — „povračba" — v zgodovini,
In greha plod ne žene cvetja, znaj!"
Molči sivor. V očeh občutja čini
Mu vsahnejo, je clo ledenih lic,
Ki pričajo, kak britko vre v globini.
In Müller, ves prešinjen govoric,
Molčečimu molčé v obličje gleda,
Prevdarja vse, kar sliši, njega vštric.
Nehaje ga občutkov strastna zmeda,
Se verneta v kolibico na mah,
Kjer ognja žar posledni že se vjeda.
Mu reče drug: Objemi drem te rah,
Ki mnogo let pozabil je na mene,
Minuje tma, se čuti jutra dan.
Na novo dan te med ljudi požene,
Kjer zginul bo ti te nočí spomin,
Ki v sercu tem bolanim več ne zvene.
Je Müllerju se vtisnul zgod in čin,
Obiskal ga je rad, in bil je često
Od njega potolažen brige sin.
Govoril je za njega vladi zvesto,
Ko za-se prosil osvobodenje,
Poroštvo dal nesrečnika namesto.
Debela spet ko zima verne se,
Odgovor mu nakrat po pošti pride:
„Kar prosil si, dovoljeno ti je!"
Veselje ki prositelja obide,
Nezmerno clo, pokoja mu ne da,
Na moč hití, s pregnancam de se snide.
Sedlon ko blisk po tiru tje vihrá,
Tik bajtice pregnaniga se vstavi,
Uteho še, in zmir še up imá.
Zakliče, — klic ničesar ne opravi, —
Vse tiho je, zamet do verha vrat,
Odprè, — gre not, — se prazna bajta javi.
Prebivanja v ničemur ni spoznat,
Orožje pa po steni v lepim redi,
Kot bilo je na lišp nekdajni krat.
Kje vjetnik je? Mogočni Bog to vedi!
Ga iše tu, ga iše tam, povsot,
Do groba ga supruge končno sledi.
In glej, o strah! kaj smotri se ondot?
— Iz mramorja se zdi prikaz očesu —
Stran križa trup čepí, nečutni hlod,
