Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/284

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ti angel si, ki mojiga gospoda
Je v Remo peljal, in ga kinči s krono.
Kar doživeti sanjala si nisim,
Je spolnjeno, pripravljeno godišče;
Okinčen kralj je s pražnim oblačilam,
Zedinjeni so krone velikani,
Ki nesli bodo znaminja oblasti,
Tok ljudstva v glavno cerkev se valí,
Glasí se petje, klenkajo zvonovi,
Te Velikosti sreče ne prenesem!

(Jovana jo rahlo dvigne. Sorelka nekoliko časa potihne, ter pogleda

divici pazljivši v lice.

Pa ti si vedno terda, vedno ojstra;
Ti srečo daš, deliti je ne veš,
V ledenim sercu naše slê ne čutiš.
Ti veličanstvo vidla si nebeško,
Ter ti posvetno čistih pers ne gane.

(Jovana prime Sorelko nagloma za roko in jo urno zopet spustí.)

O, de bi mogla čutiti po žensko!
Odlôži to orožje, vojske ni več,
In bodi zopet spola rahliga!
Bojí se te ljubeče serce moje,
Dokler si ojstri Paladi enaka.
Jovana.
Kaj terjaš ti od mene?
Sorelka.
Razoroži se!
Proč ta oklep! Ljubezen si ne upa
Približati se nédru z jeklam kritim.
Le ženska bodi, našla boš ljubezen!
Jovana.
De zdaj bi djala proč orožje, zdàj!
Ogólila bom nédro smerti v boju,
Zdaj né. — O, de bi je sedmero jeklo krilo,
Branívši me slabost in godov vaših!
Sorelka.
Grof Dünoa ljubi te. Njegovo serce,
Junaštvu le in slavi dohodljivo,
Je čistiga udano žara tebi. —
Ljubljena biti od junaka slast je,
Ljubiti ga, je še veliko veči.
(Jovana se studoma proč oberne.)
Ti ga čertiš? O, ne! Le ljubiti
Ne moreš ga. — Zakaj bi ga čertila?