Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/285

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Čertí se le, ki ljubiga nam uzme,
Nikogar ti ne ljubiš; serce tvoje
Je mirno. — Ah, de čutiti bi moglo.
Jovana.
Objokaj me! Žaluj osode moje!
Sorelka.
Kaj neki manjkalo bi sreči tvoji V
Francozko si otela po obljubi,
Peljala v mesto kronanja si kralja
Zmagljivo, čast visoko si dosegla;
Osrečen narod hvali te in diči,
Vse usta so marljive v tvojo slavo,
Ti boginja si tega prazdnika;
Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato
Od tebe krasniši.
Jovana.
O, de bi mogla
Se skriti v krilu tamne globočine!
Sorelka.
Kaj t' je? Od kod to ganjenje prečudno?
Če tí ta dan očí pobesiš plašno,
Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo?
Sram biti mene mora zraven tebe,
Ki maloserčna ne dosežem tvoje
Junaške sile in visosti slavne.
Ti čem slabosti vse razkriti svoje?
Glej! Ne očestva slava, ne svitlost
Onovljena prestola tega, ne
Zmagljiviga naroda čast in radost,
Vse to ne gane serca mojiga.
Le enimu do živiga je udano,
Prostora nima ko za sam ta čut:
De njega vse to ljudstvo blagoslovi,
De njemu vriska, njemu vence vije,
In de je moj ta ljubljeni, moj dragi.
Jovana.
O, ti si srečna! Blaženo se ceni!
Kar ljubi vsak, to milo ti imaš;
Na usta vse, kar tvoje serce meni,
Pred celim svetam razodeti znaš,
Deržave god je god ljubezni tvoje,
Narodi vsi, neskončni, ki družijo
V ozidju tim poslance dične svoje,