Četerto djanje.
Slovezno okinčen mostovž. Stebri so z venčnimi kitami ovíte. Za
- igrališem pojejo hube in pišali.
- Pervi nastop.
Jovana.
Orožje spi, prepira grom praznuje,
Veselja hrup na cestah se glasí,
Kervavim bitvam petje nasleduje,
Oltar in cerkva v blesku dik sloví,
Zeleno berstje v loke se dviguje,
Na stebru venc nad vencam se vertí;
Široka Rema ne obseže roda,
Ki skup hití v okrasje ljudogoda.
In radost eno duša čuti vsaka,
In ena misel serca dviga vse,
Kar ravno je ločila vražtva spaka,
Hití deležno bit' občinske slê,
Ki zove se franaškiga rojaka,
Ponosniši imena svest si je,
Onovljena svitlost je trona tega,
In Francja kralju lastnimu prisega.
Alj dopolnivke vsiga tega, mene
Ne gane več občinske sreče raj,
Visoke želje v sercu so umorjene,
Od goda duh oberne se nazaj;
V britanski stan pohot mi misli žene
Pogleda cil je tujca vražni kraj,
Ukradem se iz družb veselih plašno,
De grešnih pers krivico skrijem strašno.
Kdo? Jez? Podobo možko grem
Nositi v čistim nédru mojim?
Posvetni strasti vdati smem
To serce, verno Bogu svojim
Jez, te deržave rešnica,
Borivka Boga živiga,
Za vragam tih dežel hrepenem,
To soncu čistim razodenem,
In me ne vništi sram?
(Godba za igrališem se premeni v mehko žalostno vižo.)
