Oj! Gorjé mi! Kaki glasi!
Kako mamijo mi sluh!
To besede so njegove,
To njegov je rahli duh.
De bi v gromu boja biti,
V blesku bistrih sulic môgla!
V serdu ljuto vnetih trum
Našla spet bi svoj pogum!
Alj té viže, — ah, ti glasi,
Kak mi serce stiskajo!
Moje duše vse kreposti
V mehke želje podrobijo
V britke solze raztopijo.
(Po kratkim pretihnjenju živejši.)
Ubíti ga! Je bilo moč, ko sim
Pogledala mu v lice? Prej bi bila
Morivno jeklo v lastno nédro vbôdla!
In kriva sim, kér milostna sim bila?
Je milost greh? De, milost! Alj si čula
Glas milosti in ljudoljubja tudi
Pri druzih žertvah meča svojiga?
Zakaj je umolknil, ko mladenč je nježni,
Vališki vitez, prosil za življenje?
Hinavsko serce! Bogu v lice lažeš,
To milost ni! Resnica ni kar kažeš!
Ah! de v očí mu gledati sim šla!
Bajílo zreti lica žlahtniga!
S pogledam tim krivica se je vnela.
Orodje slepo terja Bog močán,
Očés mežečih si končat imela!
Ko vidla si, je zginul Božji bran,
In strašna past peklenska te je vjela!
(Pišali na novo zapojejo. Jovano tiha žalost obíde.)
Mirna šiba! o, zakaj sim
Premenila z mečem te?
O, zakaj je v berstju tvojim,
Sveti hrast, klicalo me?
Bi se, diva! prikazala
Mi ne bila nikdar clo!
Uzmi krono, nisim znala
Vredna biti, uzmi jo!