Karol.
Za njo, Lahir! Na pragu Remskim clo
Me silijo, de bíjem se za krono.
Dünoa.
Ne tira jih pogúm. To zadni skus je
Omoteno norečiga obúpa.
Karol.
Vas, o Burgún! ne šuntam. Zdaj je čas,
De britkih dni popravite veliko.
Burgún.
Gotova je; vi zadovoljni boste.
Karol.
Na potu slave sam pred vami pojdem,
V obličju mesta, kjer me krona čaka,
Si krono čem junaško priboríti. —
Tvoj vitez gré — ohrani Bog te, Néža!
Sorelka
(ga objame.)
Ne jokam se, se ne bojim za tebe,
Zaúpno seže kviško vera moja.
Bog skazal ni mi take milosti,
De bi na zadnje žalovati imela,
Zmagavca — glasno serce priča mi —
Te v Remi bom premagani objela.
(Trobentanje se oglasi in o premeni igrališa narase do divjiga hrupa.
Orkester seže vmes. Za igrališem odgovarja bobnanje in glas drugih
- instrumentov.)
- Šesti nastop.
Prosta z drevjem obdana planjava, čez ktero zadej ob godbi urno
vajaške trume marširajo. Talbot na Fastolfa opert in od vojšakov
- spremljan. Potem Lionel.
Talbot.
Pod drevjem tim na tla me posadite
In urno v boj verníte se nazaj,
K umiranju mi treba ni postrežbe.
Fastolf.
Nesrečni dan! O, joka vredna ura!
(Lionel pride.)
