K razgledu kakim pridete, o vodja!
Tu vojvoda leží do smerti ranjen.
Lionel.
Bog vari tega! Žlahtni lord, na noge!
Sedaj ni čas, opešano medleti.
Branite smerti se z mogočno voljo,
De živi nej, ukažite natori!
Talbot.
Zastonj! Osode dan je prišel, ki
V francozki zemlji naš prestol podere.
V obúpnim boru tvegal sim zastojn
Posledno svoje, de bi ga overnil,
Od strele smertno ranjen tu ležim,
De več ne vstanem. — Rema je zgubljena,
Zdaj hitíte, Pariz oteti saj!
Lionel.
Udal se je Pariz Dofžnu! Ravno
Novico to je jadernik prinesel.
Talbot
(zaveze razterga.)
Izlíjte se tedaj kerví potoki,
Ker sonca tega naveličan sim.
Lionel.
Ne smem ostati. — Prenesite, Fastolf,
Na drugi kraj, bolj varen, vojvoda;
Braniti tega mesta ni mogoče.
Naprej divica rije premagljivo,
Povsod bežijo naše trume že. —
Talbot.
Brezúm, ti zmagaš in jez poginem!
Zastojn boré clo bogi se z bedastvam.
Visoka pamet, jasnosvitla hči
Nebeške glave, modra osnovavka
Vesolnosti, ti vodnica ozvezdja,
Kaj si tedaj, če konju steklimu
Neumnosti privezana za rep,
Klicaje brez močí, se v brezdno moraš
Prekucniti s pijanci vred videča?
Tedaj preklet, ki vredno in visoko
Izvolji v cilj življenja, z modrim duham
Premišljen sledi sklep! Budalovodju
Je lasten svet —
Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/271
Videz
Stran je bila lektorirana