Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/265

Ponosno serce, do oblakov dviga
Prederzni stav. — Alj rastu temu roka
Od zgor bo naglo — stoj! ukazala.
Ne boj se vonder pada svoje hiše!
Blešeča bo slovela po divici,
Vladarje žezlonosne in pastirje
Narodov bo redila v krilu svojim.
Na dveh sedeli bodo slavnih tronih,
Postave svetu znanimu dajali,
In drugimu, ki ga še rôka Božja
V neobveslanih tujih vodah krije.
Karol.
O, réci, ako duh ti razodene,
Bo vez prijatelska, katero zdaj
Sva ponovila, tud unuke pozdne
Jedinila?
Jovana
(po kratkim umolknjenju:)
Vi kralji in vladarji!
Prepira bojte se! Ne búdite
V berlogu svade, dokler spi; zbujena
Se pozdno ukroti. Rodí si vnuke,
Železniga zaroda divji roj,
In na požaru vnema se požar.
— Več prašati nikar! Radujte se
Sedajnosti in dovolite meni,
De čas prihodni tihoma pokrijem!
Sorelka.
Presvetlo dete, v sercu mojim bereš,
In veš alj streže po visosti prazni,
Kaj dobriga še meni prerokuj!
Jovana.
Le višji zgodbe sveta duh mi kaže,
Osoda tvoja v sercu tvojim je.
Dünoa.
In kaj osoda tvoja lastna bode,
Visoko dekle, ljubljeno od Boga!
Gotovo tebi krasna sreča klije,
Ker si pobožna tak, in tako sveta.
Jovana.
Nar lepši sreča je v naročju Božjim.