Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/261

Karol.
Pozábite! Vse vam je odpušeno.
Ta miglej sam pobota vse. Osoda
Je taka bila, tak nesrečna zvezda!
Burgún
(mu v roko seže.)
Popravil bom, verjémite, popravil!
Britkosti vse poplačati vam hočem,
Kraljestvo celo boste spet prejeli,
Vasí le ene nima manjkati.
Karol.
Prijatla sva. Ničesar zdaj me strah ni.
Burgún.
Verujte mi, z veselim sercam nisim
Se z vami vojskoval. O, de bi znali —
Zakaj poslali niste té do mene?
(Kazaje na Sorelko.)
Ubranil bi ne bil se njenim solzam.
— Zdaj naju ne razdruži moč peklenska,
Ko je na sercu serce gorko bílo!
Spodobno sebi mesto našel sim,
Na persih teh konča zmotnjava moja.
Verhepiškop
(med nju stopi.)
Sta združena, o kneza! Francja dvigne
Se samolet omlajen iz pepela,
Pred nami smeja krasna se prihodnost.
Dežel globoke rane zacelile,
Razrušene vasí, razbite mesta
Se dvignule iz sipa lepši bodo,
In polje bo pognalo novi cvet —
Merliči le, sovražbe vajne žertva,
Ne vstanejo, in vajnimu prepiru
Prelíte solze so in so prelite.
Prihodni zarod krasno cvetel bode,
Preminjen pak nadlogi rop je bil,
Unukov sreča ne zbudí očetov.
To so poganjki bratodražbe vajne,
To bodi vama uk! Strahôte meča
Se bojta, prej ko ga potegneta.
Spustiti boj mogočniku je lahko,
Alj divji bog ne sledi našim klicu
Pokorno, kakor se poverne sokol