Verhepiškop.
Zdaj kliči mojster kadar hoče. — Serce
Veselja polno rado loči se,
Ker gledale ta dan očí so moje!
Burgún
(Sorelki.)
Sim slišal de v orožje proti meni
Ste svoje žlahtno kamenje menali.
Kaj tak za boj ste vneti? Tako terdna
Vam bila je v pogubo mojo volja?
Nu, zdaj končan je naju bor; vse zopet
Se najde, kar zgubljeniga je bilo.
Tak našlo tud je kamenje se vaše,
Namenjeno je bilo v boj nad mene,
Prejemite ga v znak mirú od mene.
(Vzame enimu svoje družbe kinčnico iz rok in odperto Sorelki podá;
- ona osupnjeno kralja pogleda.)
Karol.
Prejemi dar, zastava dvojno draga
Je meni sprave in ljubezni lepe.
Burgún
(vtakne Sorelki briljantno rožo v lase.)
Zakaj ni to kraljeva krona Francje?
Z veseljem in enakim nagnjenjem
Bi jo pripel na vašo lepo glavo.
(Primši jo za roko pomenljivo:)
In — če bi vam prijatla treba bilo —
Na mé se zanesite!
(Sorelka, ki se ji solze ulijejo, na stran stopi, kralj zatira britko
- užaljenje; vsi pričijoči gledajo globoko ganjeni na obá kneza.)
Burgún
(vse zaporedama pogleda, potem kralja objame.)
O, moj kralj!
(V tim hipu se trije burgunski vitezi približajo Dünoatu, Lahiru in
verhepiškopu ter jih objamejo. Objem molčečih knezov terpi nekaj časa.)
Sovražiti, izdati sim vas mogel!
Karol.
Ne dalej! Tiho, tiho!
Burgún.
Angličana
Sim kronati, sim mu priseči šel,
Vas, kralja svôga, spraviti v pogubo!
