Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/241

Burgún.
Očeta smert kervavo jez mašujem,
Dolžnost otročja meč posveti moj.
Talbot.
In brez ovinkov! Vaše zaderžanje
Z Dofênam ni — ne dobro, ne pošteno.
Izabó.
V deseto bodi rodovino klet!
Pregrešil se nad materno je glavo.
Burgún.
Vam plačal je za moža in očeta.
Izabó.
Prederzne se soditi moje šege.
Lionel.
Gotovo, to od sina ni spoštljivo!
Izabó.
Preganja me, in pošle me na tuje.
Talbot.
Le splohne želje s tim dopolnil je.
Izabó.
Ubíj me strela, če mu kdaj odpustim!
Prej ko v očetovi deržavi vlada. —
Talbot.
Se odpoveste svojiga poštenja.
Izabó.
Mehkužne duše! Ví ne veste kaj
Zamore v serdu serce materno.
Jez ljubim ga, ki dobro mi storí,
Čertim ga, ki me rani; — če je sin,
Tim več je vreden čerta mojiga.
Življenje vzamem, komur sim ga dala,
Nesramno če prevzetnosti prederzne
V naročje greši, ki ga je spočelo.
Vi z mojim sinam se vojskujete,
In nimate ne uzroka ne pravde.
Kaj je Dofên pregrešil zoper vas?
Katerih vam dolžnosti ni dopolnil?
Vas častoglad, sirov zavid vas tira,
Jez mati sim, tedaj ga smem čertiti.