Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/240

Izabó.
Premagani smo v bitvi, vojskovodje!
Protivna nam je sreča bila v njej.
Ne zgubite zavoljo tega serca;
Dofên obupa Božje brambe, vraž
Peklenskih iše si pomoč; pa nej
Zastonj se zverne v pogubljenje večno,
In satan clo ne otmi ga pogína.
Zmagavno dekle njemu trume viža,
Jez vižala bom vaše, jez vam bodem
Namest divice in prerokinje.
Lionel.
V Pariz, Madam, verníte se. Mi čemo
Z orožjem zmagati, ne z ženskami.
Talbot.
De, de! Verníte se! Kar ste v ležišu,
Gré vse narobe, sreče ni v orožju.
Burgun.
Verníte se! Ni k dobrim vaša priča.
Vojšak, Madam, spotika se ob vas.
Izabó
(jih osupnjeno zaporedama gleda.)
Burgún, vi tudi? Vi potegnete
S tim nehvaležnim lordi proti meni?
Burgún.
Odíte, daj! Vojšaku serce vpade,
Ko misli, de za vaše se vojskuje.
Izabó.
Jez komaj mir med vami sim storila,
In že se vsi obernete nad mene?
Talbot.
Odíte z Bogam! De le vi ste proč,
Nas grôza tudi satana ne bode.
Izabó.
Alj nisim zvesta tovaršica vam?
Kaj ni namemba vaša — moja tudi?
Talbot.
Pa vaša — naša ne! Mi imamo
Z Dofênam dober boj, pošten prepír.