Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/238

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ko v lastni meč Britán zaúpaje
Brez pomagavca samši se vojskuje.
Nej vsak se sam obnaša v boju svojim,
Resnično je in bo: Pošteno nikdar
Ne združi se francozka kri z britansko.


Drugi nastop.
Kraljica Izabó z dvoráničem. Prejšni.

Izabó.
Kaj čuti moram, vodji! Jenjajte!
Katér planet, možgane mešajoč,
Vam um kalí in moti zdravo pamet?
Zdaj, ko edinost vas obrani samo,
Razdružiti se čête in med sabo
V prepiru si nakloniti pogubo?
— Daj, žlahtni vojvoda, nazaj vzemíte
Prenagljene ukaze. Slavni Talbot,
Potólažite jezniga prijatla!
Daj, Lionel! Pomognite mi serca
Ponosne v spravi zadovoliti.
Lionel.
Ne jez, Miladi! Meni je vse jedno.
Jez mislim tak: Kar skup ne more biti,
Po pámeti ravná, če loči se.
Izabó.
Kaj? Tak peklenska sleparija, v bitvi
Nam pogubljiva bivši toliko,
Nas tudi tukaj um kali vši mami?
Povejte, kdo začel je kreg? Lord žlahtni!
(Talbotu:)
Ste vi koristi pozabivši lastne
Ranili tak prijatla vredniga?
Brez dlana tega vi kaj morete?
On kralju vašim je sozidal tron;
Opira ga — podere ga, če hoče,
Imé njegovo moč je vaša. Cela
Britanja, ko bi ljudstvo vse
Na brege naše vergla, ne zamore
Podjarmiti Francozke, če je složna,
Francoza le Francoz premaga, znajte!
Talbot.
Prijatla vemo zvestiga častiti,
Nezvestimu braniti je dolžnost.