Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/206

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Četerti nastop.
Jovana (sama.)
Obvari Bog vas, hribje ljubeznivi!
Dolín cveteč, prijazno tihi raj!
Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi!
Slovó Jovana vzame vekomaj.
Jovana gré, — ozír še jeden zadnji,
Zelene trate vam! Bog živi vas!
In tebe drevje, vas, studenci hladni,
In tebe jek, dolíne sladki glas,
Ki zvesto se z napevam pesmi snide;
Jovana gré, in nikdar več ne pride!

Zapústim vas na vedno večne čase,
O mesta moje tihe radostí!
Razkrópite po berdih jagneta se,
Pastirja zdaj in varha več vam ni!
Že desna moja drugo čedo pase,
Kjer na kervavim polju boj gromí;
Od zgorej dano mi je to povelje,
Ne tirajo me prazne svetne želje.

Ki Mojzu na Horebovi višavi,
V gorečim germu prikazavši se,
Stopíti jak pred Faraona pravi;
Ki Davida nekdaj pastirja še,
Zmagljivo nad sovražnika postavi;
Ki milost zmir pastirju skazal je,
Mi reče tak iz drevniga veršiča:
„Ti moje boš na zemlji slave priča!"

„Boš ude si z oklepi okovala,
Pokrila z jeklam rahlo nédro si,
Ljubezni možki nikdar serca vdala
Pregrešnih želj posvetne sladnosti,
Nevesta nikdar pred oltarjem stala,
Na persih se ti dete ne redí,
Obdati pak ti hočem svitlo glavo
Nad ženskami v visoko bojno slavo."

„Kér, kadar bo junake groza zvila,
Se nagnil dan posledni Francije,
Mogočno boš moj oriplam nosila,
Kot urna žnica zrelo stern podrè,
Ošabniga zmagavca v prah pobila,