Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/205

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Visoko razodetje? — Oče d' Ark!
Bog čudovitno res vam dal je hčer!
Jovana.
De mi bi ne imeli kraljev svojih,
Ne prirojenih gospodarjev lastnih?
De kralj bi nevmerjoč na svetu zginil,
Ki sveti plug in pašnik ohranuje,
Pustote preobrača v njive plodne,
Ki sužniga oprosti, mesta stavi
Prijazno krog prestola svojiga,
Ki slabimu pomaga, hudim žuga,
Ki sam mir veči ne pozná zavida,
Ki človek je in angelj milosti
Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež,
Zlatovja bleskajoč, je zapušenim
Zavetje varno, moč in milost se
Na njemu družite, zločín se trese,
Pravičen bliža se zaupno ino
V njegovi senci z levam se igrá.
Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu
Prededov svete ne počivajo
Kostí v deželi, alj jo ljubil bo?
Ki živil mlad z mladenči našim ni,
In nam ne zna po naše govoriti,
Alj more oče svojim sinam biti?
Tibo d' Ark.
Bog vari kralja in francozko zemljo!
Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem
Pečati se, ne konja bojniga
Krotiti. Čakajmo vbogaje tiho
Nam koga dala zmaga bo za kralja.
Sej sreča bojna je osoda božja,
Naš gospodar, ki krono dene si
Na glavo v Remi Dagobertovo.
Zdaj k delu! Vsak premisli kar ga tiče!
Nej se prepirajo visoke glave
Za zemlje last, za krone in deržave;
Razrušenje občinsko nas ne straši,
Stojé nam krepko pod in gojzdi naši.
Nej ognja žar popali nam stališe,
Sovražni konj nej žito poteptá,
Prihodna pomlad novo cvetje dá,
In dvignejo se urno nove hiše.
(Vsi odidejo razun Jovane.)