Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/204

Dognana mera, zrel za žetvo je.
Divica prišla z ojstrim serpam bode,
Ošabnosti bo setvo pokosila,
Bo stergala njegovo čast iz neba,
Ki je visoko zvezdam jo pridružil.
Ne bojte se! Ne begati! Kér, preden
Rež rumenela, luna polna bode,
Ni konja več britanskiga, de pil bi
Iz bistrih vod Loare ponosite.
Bertran.
Ah, čudeži se ne godijo več!
Jovana.
Se še godijo. — Bela golobica
Letéla bode, z orloserdam zgrabla
Te jastrobe Francozko tergajoče,
Razdjala v nič prevzetniga Burguna,
Deržave izdajavca, Talbota,
Storočniga nebes naskakovavca,
Zasramovavca vere Salsburíja,
lii te otokarje nesramne vse
Ko čedo jagnet bo pred sabo gnala.
Gospod jo vižal bode, bojev Bog.
On svojo stvar trepečo je izvolil,
Bo razodel se po divici šibki,
Kér on je Bog, on sam je vse premožen!
Tibo d' Ark.
Duh kaki nek obsedel je deklíno!
Remon.
Čelada vnema ji pogum junaški.
Poglejte! Bliskajo se ji očí,
Kot dvojni plam se lici svetite!
Jovana.
De slavna ta deržava padla bi?
Nar krasniši, kar večno sonce jih
Obsije, raj dežel, katero Bog
Kot jedro lastniga očesa ljubi,
De ta nosila bi verige tujca?
— Tù spodletela je paganam sila,
Tù pervi križ je stal, svetiše pervo,
Tù prah počiva svet'ga Ludovika,
Od les otet je bil Jeruzalem!
Bertran (osupnjen.)
Jo slišite? Od kod ji pride tako