Ti občutki niso prazni!"
Hvala tebi, de budiš me,
Krepkih rok za pas deržiš me,
Las mi vsak po kviško gre,
Kamur gledam, ni izreči,
Vidim trupla mertve vleči,
Groze pred menoj stojé.
Je zastonj! Te zgodbe strašne!
Vse kreposti so poterte,
Moje persi, groze plašne,
Potolažbi so zaperte.
Kios ti, moj vert cveteči,
Obnemagal si v nesreči,
Ter britkosti zdih si le;
Vsako živo pomorjeno,
Vse poderto, zapušeno,
Roda prazno, h koncu gre.
Allahl tuli Mozlim, seka
Sive, mlade, otročiče;
Kristus! žalno Raja veka,
Upajoči v nebo kliče,
Muk želí ta Bogu v slavo,
Žanje ljudstvo un ko travo,
Svojih zmag se veselí. —
"Pod nogé nam pasja četa!"
"Nam pomozi vera sveta!"
Tu in tam se toči kri.
Ki okrutniku po volji
V sak lovijo tu kristjane,
Ker cekin jih strese bolji,
Kakor brata ljutc rane;
Mertvih ki kervave ude
Vozjo vražne med nagude, —
O, gorjé nam! srámotá!
So — — al rečem te besede?
Franki so! — iz naše srede! —
Skor verjeti se ne da!
Francje modri so očaki
Se k posvetu slavnim zbrali,
Tim zločinstvu, ti napaki,
Ojstre kazni prispoznali.
Ti, Vilél! ki sklep očiti
Znal si v hudo oberniti,
Na odgovor svetu stoj!
Al ti spati je mogoče? —
Sanje strašne, groze vroče,
Ja ne menjal bi s teboj!
