Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/177

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Je padel brat po roparski desnici,
Nedolžno dete ni ga umorilo!
Kor.
Gorje! Gorjé! Ojoj! Nesrečna mati.
Izabela.
Izreke te mi krive mar ni bilo,
Na boljim je slonela upu duša —
Kjer bolji usta, bolj verjetne slova,
So mi od te dekline razodele:
De serci bo mi ona mojih sinov
Zedinila v žareči plam ljubezni.
— Tak so naskriž prerokovanja bile,
Na glavo hčere položivši blagor
S preklimbo vred. — Preklimbe kriva ni,
Nesrečnica! in časa ni imela,
De blagor bi prinesla bratam bila.
Legala ta in una je beseda,
Vse hlap je kar preroštvo govorí,
Golufi so, al sami slepa čeda.
Spoznati se prihodni čas ne dade.
Zajemaj doli v rekah tamne vlade,
Zajemaj gori v toku jasnosti.
Pervi kor.
Kaj praviš? Ne dalej! Gorjé ti! Postoj!
Prederzno ne sukaj jezičniga biča!
Preroki spoznajo, zadenejo, znaj!
Resničnim izíd bo prejasna le priča.
Izabela.
Ovirala ne bom ga, ne! jezika,
Po čutu serčnim hočem govoriti.
Posvetjene čemú obíšem veže,
In sklenjene molím roké nakviško?
Bedaki mi! Kaj vera nam koristi?
Bogove najti tak je nemogoče,
Visoko nad oblaki prebivavne,
S pušico kot zadeti luno, z ojstro.
Človeku je zazidana prihodnost,
Jekleni zrak molitva ne predere.
Nej tič letí na desno al na levo,
Nej zvezda se verstí al tak, al tak,
Pomembe ni, izlaga goli sanj,
In puh in dim, lažnivi so vsi znaki.
Drugi kor. (Bohemund.)
Ne dalej, nesrečnica! Kaj govoríš?