- Dvorana.
Noč je; igrališe je razsvetljeno po svetilnici od stropa viseči.
Dona Izabela in Diego nastopita.
Izabela.
Se nič ne vé od sinov mojih še,
Imata kaj al ne sledú od sestre?
Diego.
Ničesar, kneginja! pa vonder upaj
Po trudu in resnobi sinov svojih.
Izabela.
Gorjupo mi pri sercu je. Kak lahko
Bi bila to nesrečo overnila!
Diego.
Z očitanjem ne muči serca svôga,
V čim bila bi pozabila modrosti?
Izabela.
Bi bila prej pokázala jo svetu,
Kot siloma me gnal je serca glas.
Diego.
Si vêdla se razumno, prav je bilo;
Izid, se vé, je vsiga v Božji roki.
Izabela.
Ni radosti brez tuge; sreča moja
Brez te napake bi presrepa bila.
Diego.
Overta je, zaterta ne ta sreča;
Raduj se ti pomirja sinov svojih.
Izabela.
Sim vidla jih objeti se prijazno,
Kar se poprej zgodilo nikdar ni.
Diego.
In serčno to, ne samo le na videz,
Pravednost nju zaverže hlimbe jarm.
Izabela.
De čistiga sta nagnenja, opazim,
In rahlih serc; z veseljem razodenem,
