Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/165

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Doli, doli v skrivne votline,
Solzi in kaplje in teče ta kri.
Tam pa jo pazijo, v domu globine,
Svita neskerbne, v molčanju zavzete,
Temide hčere, nikdár pozabivne,
Prosto pomote, pravedno sodivne,
Strežejo srage v posode nočivne,
Mešajo, medejo strašne osvete.
Drugi. (Berengar.)
Labnoma zgine djanja tečaj,
Lahko na zemlji osončeni jasno,
Kakor v obrazu zakalenje lasno —
Pa ni zgubljeno, ničesar minilo,
Skrivno kar uzme v stvoriteljno krilo
Neprenehoma delavno vréme —
Doba verteča se, rodni je gaj,
Živo neskončno narave okraj,
Vsaka prigodba in žetva in seme.
Tretji. (Kajetan.)
Joj mu! gorjé mu! Ki serda osenjen
Slepo vsejal si je smert in pogin!
Eno obličje pokaže namenjen,
Drugo pokaže doveršen ti čin.
Derzno, pogumno te gleda, te tira,
V sercu ko čut maševanja kipí,
Komaj doveršen, se plašno ozira,
Blediga lica pobesi očí.
Huskale v serd, pred Orestam plesaje,
Same Erinje peklenske so zmaje,
Šuntale sina, de majko morí:
S krasno podobo pravice gotove
Mamijo serce in misli njegove,
Dokler do pike doveršeno ni —
Komaj pa nedro on rani nemilo,
Ki ga spočevši je ljubno nosilo,
Glej! — se obernejo
Strašne togote
Njemu nasprot —
Z grozo divice on strašno zazrè,
Ki ga objemši kruto deržijo,
V serce strupene jezike sadijo,
Strašno od morja do morja dervijo,
Nikdar i nikde ga več ne spustijo,
Clo i v svetišu delfinskimu ne.

(položijo Manvelovo truplo na mertvaške pare in ves kor odide z mertvim.)