Proč! Tvoj gospod ukaže ti po meni,
Obá sedaj sva istih želj in misli,
In moj ukaz je tud njegov. Odidi!
(pervimu koru.)
Ti stoj, in brani vhod!
Drugi kor. (Bohemund.)
Kaj je storiti?
Umirjena sta kneza, to je res,
V prepire pak in kreg visocih glav
Se mešati brez klica trudoljubno
Da malo hval, nevarnosti dovolj.
Mogočnik sit neslaniga prepira
Služabniku na rame verže urno
Krivice plajš kervavi tak, de svetu
Očisten clo brez madeža se kaže.
Nej kneza se pogodita med sabo,
Razum velí, se vkloniti ukazam.
(Drugi kor odide. Pervi se proti zadnimu stanu nazaj pomakne. Beatrica
- prihití iz dvorane Manvelu nasprot in ga objame.)
- Beatrica. Don Manvel.
Beatrica.
Si ti. Imam te spet. — Nevsmiljen moj!
Kak dolgo si zdihavati me pustil
Britkosti in strahotam dano v pest! —
Pa tiho zdaj, ničesar več o temu! —
Imam te, da! — V objemu tvôm prijaznim
Oteta vsih nevarnosti se čutim.
Odšli so! — Daj, beživa! Prostor je.
Le urno proč! Ne gubiva trenutja.
(ga zdaj bolj na tanko pogleda.)
Kaj imaš? Tak slovesno prejmeš me,
Objemu se umikaš mojimu,
Ko de bi htel me rajši clo zavreči?
Kar več te ne poznam. — Si ti Don Manvel,
Ljubitelj moj, zaročnik moj?
Don Manvel.
Blaženka!
Beatrica.
Ne, ne govori! zdaj ni časa temu!
Beživa urno, miglej ta je drag.