- Izabela (vstavši.)
Tu sila je! Primorana odnesba!
Pobegnuti brezvestno z upeljivcam
Iz proste volje moja hči ni mogla!
— Emanvel! Cezar! Sestro mislila
Sim vama dati; zdaj prositi moram
Junaških rok iz vajnih svojo hčer.
Na noge sina! dvignita se krepko!
Nemarno ne terpita, de bi sestra
Prederzniga kraduna plen ostala. —
Orožje v dlan in barke skup, preglejta
Bregovje vse, za roparjem po morju,
In sestro tak si z mečem pridobita!
- Don Cezar.
Te vari Bog! Jez urno spem k osveti!
(odide. Don Manvel zavedši se iz globokiga zamišljeuja k poslu
- obernjen.)
- Don Manvel.
Kdaj, praviš, de je zginula divica?
- Diego.
Od jutra dnes pogrešena je bila.
- Don Manvel (materi.)
In zove hči se Beatrica tvoja?
- Izabela.
Da! Beatrica. Hiti in ne prašaj.
- Don Manvel.
Le eno še, o mati, mi povej —
- Izabela.
Le k djanju koj po bratovim izgledu!
- Don Manvel.
Pa v kterim kraju, živo prosim te —
- Izabela (ga sili proč.)
Glej solze te, britkosti zdih prevdari!
- Don Manvel.
Kje skrito si, kje shranjeno imela?
- Izabela.
Pod zemljo clo bolj skrita bi ne bila.
