- Diego.
Ah! preletí bojezen me in strah.
- Don Manvel.
Zakaj? O čem? Povej kar veš in misliš.
- Diego.
De ropa jez bi uzrok sam ne bil.
- Izabela.
Razkrij nesrečnik! — kaj se je godilo?
- Diego.
Zamolčal sim, o kneginja, ti to
V overnenje skerbi od serca tvôga. —
O dobi ko smo kneza pokopali,
In tma ljudí, novic in vida željnih,
K slovesnimu obhajanju je prišla,
Je tvoja hči, — ker glas enak presili
Ozidja bran in samostana red, —
Nenehama in živo me prosila,
De dovolím ji goda tega videz.
Jaz sprositi se dam, nesrečnik jaz,
Jo v žalne barve skrivši preoblečem,
In pripustim de praznika je priča.
In tu, mordé, v presilni gnječi ljudstva,
Ki od straní je vsih privrelo skup,
So jo očí zapazile gusarja,
Ker krila ni, de skrilo bi lepoto.
- Don Manvel (za-se olajšan.)
Beseda srečna! serce mi olajša,
Ni ona ne! To znamnje ne zadene.
- Izabela.
Neumno starče! tak si me izdalo?
- Diego.
Storiti prav sim mislil, gospodinja!
Natvore glas, oblast kerví prirodne,
V željenju sem sim razodeti menil;
Imel sim jeza znak nebeške volje,
Ki skrivniga nagiba pomenljivo
K očetovim pogrebu hčer priganja,
In tako iz pobožniga namena
V slepoti sim človeški hudo storil.
