Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/151

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stran je bila lektorirana
Diego.

Ah! preletí bojezen me in strah.

Don Manvel.

Zakaj? O čem? Povej kar veš in misliš.

Diego.

De ropa jez bi uzrok sam ne bil.

Izabela.

Razkrij nesrečnik! — kaj se je godilo?

Diego.

Zamolčal sim, o kneginja, ti to
V overnenje skerbi od serca tvôga. —
O dobi ko smo kneza pokopali,
In tma ljudí, novic in vida željnih,
K slovesnimu obhajanju je prišla,
Je tvoja hči, — ker glas enak presili
Ozidja bran in samostana red, —
Nenehama in živo me prosila,
De dovolím ji goda tega videz.
Jaz sprositi se dam, nesrečnik jaz,
Jo v žalne barve skrivši preoblečem,
In pripustim de praznika je priča.
In tu, mordé, v presilni gnječi ljudstva,
Ki od straní je vsih privrelo skup,
So jo očí zapazile gusarja,
Ker krila ni, de skrilo bi lepoto.

Don Manvel (za-se olajšan.)

Beseda srečna! serce mi olajša,
Ni ona ne! To znamnje ne zadene.

Izabela.

Neumno starče! tak si me izdalo?

Diego.

Storiti prav sim mislil, gospodinja!
Natvore glas, oblast kerví prirodne,
V željenju sem sim razodeti menil;
Imel sim jeza znak nebeške volje,
Ki skrivniga nagiba pomenljivo
K očetovim pogrebu hčer priganja,
In tako iz pobožniga namena
V slepoti sim človeški hudo storil.