In serce, glej! mladenču se je vnelo,
On cel zaklad pregnancu hipno da,
Kar zdi se vsim neumno djanje smelo.
Tožili so: Se vesti sin ne zna!
Nespametno nespametnim daruje,
Marljiviga za puhlo stvar imá.
Jim reče sin, ko take tožbe čuje:
Nikakor ja pregrešil nisim se,
Pomote sim ves uk posnel iz tuje
Ničesar un, učíl me drugi je,
Kar dal sim tem je pičlo le plačilo
Za lep izgled, ki v stvar mi vid odprè.
Izgled mi ta kriči z donečo silo:
Močan je le, kim ljudstva vdane so,
Ker vladanje je splošnim čutu milo.
Kar kolj sim dal, premalo je biló.
Georgis.
Novogerška.
Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel.
Domače kdo prigodbe na znanje nek ti dá?
Verige robstva nosiš, in kje nikdó ne zna.
Turčín Arif šopiri v planotah Krete se,
In nekidan ukazal podložnim tako je;
Pošlite svoje hčerke mi jutro v dom na ples,
De bojo mi v zabavo, in k drugi rabi vmes.
Georgisa očetu je ta ukaz poslal:
„De tvoja ne zamudi, odgovor boš dajal!"
Ta pride res, na večer odpravi druge proč,
Izvoli to, nar lepši, v objem za tisto noč.
Divica, čversto krepka, napadu se ne vda,
Iz rok skušnjavca zlega izmuzniti se zna,
In urnih nog hiteča poslopje zapustí,
Pobožna, čista, snažna, do doma pribeží.
Pa drugi dan primaha Arif zarano v dom,
Na pragu od očeta sprejet pogubni zlom,
Ta pošle ga na tlako, se vrine v sredo sten,
Divice iše, speljal de grešni bi namen.
