Jo najde v izbi samo, v orožju on je ves,
Ne more spodleteti, tak sodi zgonjen pes,
Pa ona krepko zgrabi in treši ga na tla,
Orožje mu pobere, nad njim zmagavna vsa.
Obljubi in priduši se pri proroku zlo,
De nikada nobene on skušal več ne bo,
Premaganimu diva ustati pripusti,
Mu da nazaj orožje, ter iti proč velí.
On pa zobmi zaškriplje, od srama, jeze zvit,
Osvete žen živinske, ko divja zver serdit,
Porine meč ji v serce, ki ravno mu ga je
Nazaj divica dala; ta padši v prah zamrè.
Iz tlake se poverne sivor taísti čas,
Zagleda hčerko mertvo, iztuli bola glas:
„Moj sin, moj sin Georgis, dovolj si turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel!"
Aríf, kim tuga taka nagib clo vražji da,
Nameri puško v sivca, raztegne k divi ga;
Kervava hči in oče, skup dvojca tam leží,
Pretakal de bi solze, v okrožju tem ga ni.
Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel,
Domače kdo prigodbe na znanje nek ti da?
Verige robstva nosiš, nobeden kje ne zna.
Pomorske tice čajke zakukajo: poboj!
On čuje péti tice, razdene spone koj,
Rojak mu nek orožje, nakloni druj prelaz,
Tak dojde srečno v Kreto, domá v želeni glas.
Kaj rije na mertvišu, molčé, obraza krut,
Pokojni v grob očeta, nedavno kar zasut?
On zreže tem iz serca Arifovi olov,
Ga vcepi v puško lastno za čin osvete nov.
Dohod na dom je zvedel turčin Aríf o tem,
In strogo koj ukazal, nej dojde naglo k njem.
„Domá nej on me iše, žalujem tuki sam,
iz hiše zapušene se k njemu ne podam."
Ko paša to začuje, se ljuto razjezí,
Pokliče turke svoje, jim tako govorí: