- Kor. (Bohemund.)
Blagor mu, blagor ljubimcu bogov,
Srečnim posestniku svetne močí!
Njemu nar krasniši del je gotov,
Kar umerjočimu lepo pomeni,
Kar le visoko in drago se ceni,
Vsiga za sebe nakloni si cvet.
- (Roger.)
Biserov, ki vodotop jih nabere,
Nar imenitniši uzme si on.
Za vladarja na stran položí se
Skupniga truda nar bolji plod.
Z vadli služabniki se pogodijo,
On dragotine si vedno je svest.
- (Bohemund.)
Eno posebno mu pravdo zavidim,
Druge mu prednosti rad prepustim;
Ta je: — de cvetlico ženstva objame,
Ter izklenivno le zase jo vzame;
Cvetlico, vsakiga vida zavzetje,
De jo za vednoma lastno imá.
- (Roger.)
Z mečem privihra korzar na pomorje,
Plena v ponočnimu ropu želeč,
Zgrabi mladenče in krasne divice,
De sirovost zadovolji pohota;
Pa ne dotakne se perve lepote,
Ta je vladarjeva stvar!
- (Bohemund.)
Zdaj pa mi sledite vhodu za stražo,
Kraja tak važniga varvati prag,
De v to skrivnost se zijalo ne vrine,
In po vladarju pohvala mi dojde;
On dragotino imetja nar drajši
V našo ohrambo je djal.
(Kor odide. Igrališe se premeni v izbe knežkiga poslopja.)
- Dona Izabela med sinama.
- Izabela.
Poslednič je, o blagor! dan želen,
Veseli dan, slovesni, mi zasvetil. —
Edine vidim serca svojih sinov,
